Pogledam danes skozi okno v prelepo sončno jutro in kaj zagledam.. Dve sinički se podita tu po bližnji češnji. Pa ne podita, kot se podita dva mala razigrana kužka; podita se skoraj tak kot onadva v tistem dokumentarcu, kaj je že bil, “Navigator s Severino Vučković” al nekaj takega. In ko gledaš tak prizor, ne moreš da se ne bi vprašal:”Pa, a se na koncu poročita?”
In šele na tej točki sem dojel, kaj se v resnici dogaja. Danes je 12. marec. Dan na katerega je pred tisoč štiristo sedmimi leti umrl, danes sveti, papež Gregor I. Pa čeprav se njegov god ne praznuje več 12. marca, pač pa 3. septembra (na ta dan je začel papeževanje) se je za današnji dan ohranilo ime gregorjevo.
In kaj sploh je ta praznik? Zakaj je omembe vreden? Nekoč, ko se ljudje še niso ozirali na čas in koledarje, se je za njih nekako na ta dan začela pomlad. Sonce počasi začne segrevat atmosfero na našem koncu sveta, vračajo se nekoliko toplejše sapice, razcveti se spomladansko cvetje; ptičke pa začne mučit neke vrste puberteta. Predvsem zaradi slednjega, se je skozi čas za gregorjevo uveljavil tudi “sinonim”; dan ko se ptički ženijo.
Se pa ta dan povezuje ne samo s ptičjo, pač pa tudi človeško ljubeznijo. In to se počne dosti manj invazivno, kot recimo 14. februarja na Valentinovo (katero, mimogrede, rahlo preziram). Sicer sem sam mnenja, da taki prazniki niso potrebni, kvečjemu prej dosežejo efekt norčevanja, kot pa izkazovanja ljubezni (joj, danes je Valentinovo, zdaj pa moram kupit ženi/punci/ljubici vrtnico in bit ful dober do nje.. A tri dni nazaj jo je zmerjal, pretepal in podil od doma). In če tak dan že mora obstajat, naj obstaja v obliki gregorjevega. Brez vsiljivih reklam, brez iritirajočih pritiskov kaj bi človek na tak dan moral storit. In danes je res popoln dan za sprehod po sončku, nabiranje zvončkov, opazovanje in poslušanje ptic, kako se.. khm.. Tako da v bistvu je gregorjevo na današnji dan zato, ker je tak dan, da se imajo ptički radi in ne, kot marsikdo zmotno misli, da se imajo ptički radi zato, ker je danes gregorjevo. In enako bi moralo veljati za ljudi.
Obstaja pa še en zanimiv, star slovenski običaj; nekoč je bilo v navadi, da so otroci pred godom sv. Gregorja po potoku spuščali lučke. Na deščice so pritrdili svečke in jih prižgane spuščali ter jih po cesti ob potoku spremljali.
Kot poskus oživitve tega praznika bodo ponekod po Sloveniji potekale prireditve na to temo. Sam (če bi se, če bi bil ta vikend v Ljubljani, če bi..) bi se udeležil prireditve na Vrhniki (Gregorjevo – luč v vodo), ki nekako povzema to, kar bi naj gregorjevo predstavljalo.
Za konec pa vam kot darilo za današnji praznik, podarjam enega Reporterja Milana:
Here is the Music Player. You need to installl flash player to show this cool thing!
Imejte se radi, jaz vas mam (no, ene malo manj, druge malo bolj)!
kat
12/03/2011 at 13:05
“Tako da v bistvu je gregorjevo na današnji dan zato, ker je tak dan, da se imajo ptički radi in ne, kot marsikdo zmotno misli, da se imajo ptički radi zato, ker je danes gregorjevo. In enako bi moralo veljati za ljudi.”
Super napisano!
Full Ugodno
13/03/2011 at 20:56
Takole so pravili naši dedje: Če breskve pred Gregorjem cveto, trije eno pojedo. Na Gregorjevo najvišji gorjanec na drevo potrka. O Gregorju pravijo: Kmet dolgo njivo orje, klobuk postrani nosi, pa staro ženo kruha prosi. Po Gregorju od vsakega vetra sneg kopni. Sveti Gregor je materi kožuh kupil. In še ena: Kadar na Gregorjevo piha, velikega srpana se lažje diha. Ja, takolele so včasih pravili.