Hajšek.. David Hajšek

Tako. Minil je slab teden, odkar smo Slovenci zakorakali na volišča z namenom, da v tej državi nekaj spremenimo. Da izberemo novo vlado, ki bo sposobna našo ladjo obrniti stran od ledene skale proti kateri plujemo. Pa vendar ste se odločili, da dosedanje posadke ne gre menjati. Sledi moj malce obsežnejši komentar volitev 2011.

Na začetku naj, kot že ničkolikokrat do sedaj ponovim, da nisem privrženec nobene politične opcije. Ne sledim mnenjem ene ali druge strani (namreč vedno znova naletim na insinuacije, da sem nepremični desničar, kar drži zgolj do te mere, da pač pišem z desno roko), temveč v vsaki zadevi posebej pretehtam kdo ima prav, kdo ponuja boljše rešitve, kdo ljudi zavaja in kdo vsaj do neke mere skuša dolgoročno delati v dobro ljudstva (kot podporo tem stavkom lahko navedem recimo zadnji trojni referendum, na katerem sem podprl reformo, ki je bila zadovoljivo dobra).

Tako sem tudi pred temi parlamentarnimi volitvami pošteno pretehtal, komu naj podelim svoj glas. Odločal sem se na podlagi preteklega dela kandidatov in njihovih strank; odločnosti, avtoritativnosti in odstodku poštenja prvakov strank; programskih usmeritev in rešitev, ki so jih ponujali; ter seveda na skladanju mojih idej z njihovimi. Pri skoraj vsaki izmed teh točk sem uspel najt vsaj dva kandidata, ki bi kriteriju ustrezala (tako iz leve, kot desne opcije); odločal pa sem se na podlagi tega, katero ime oz. stranka se je na seznamu pojavila največkrat. Na koncu sem se nekako odločal med SLS, SDS in Virantovo listo in precej konfuzno mi je, da lahko nekdo objektivno (brez močnih ideoloških sil) pride do drugačnega zaključka.

Prva stvar, ki bi jo trebalo nujno prepovedat v predvolilnem času, so raziskave javnega mnenja. Gre za premočno orodje za manipulacijo z ljudstvom in špekulacije na njihovi podlagi. Tudi name so vplivale v dobršnji meri. Kar se z njimi doseže je to, da gredo na volitve tudi tisti, ki načeloma ne bi šli, vendar se zaradi rezultatov javnomnenjskih anket aktivirajo, saj vodi “napačna” opcija. To je super. Ta del me ne moti, da ne bom zopet narobe razumljen. Moti me to, da se hkrati s tem doseže apatija volilcev opcije, ki po javnomnenjskih raziskavah vodi. In s tem dosežemo popolno anomalijo in nerealen rezultat. To se vidi tudi na teh volitvah. Če pogledamo udeležbo in rezultate po volilnih okrajih in (tudi če zanemarimo to, da so tudi znotraj posameznega volilnega okraja rezultati anomalni) izenačimo udeležbo na enak odstotek, hitro ugotovimo, da ni vse tako črno belo, kot izgleda na prvi pogled. Žalostna resnica je, da je praktično zopet Ljubljana odločila za celo Slovenijo.

Ampak pustimo to; tisti, ki se udeležijo volitev imajo legitimno pravico, da se odločijo tudi za tiste, ki ostanejo doma. In to je druga stvar, ki bi jo uvedel v naš prostor. Reformacijo volilnega sistema. Ideje še sicer nimam popolnoma izdelane, cilj pa bi bil, da udeležba na volitvah limitira proti 100%. Ko idejo dodelam, bom jo delil z vami.

Zdaj pa se odmaknimo od tega kdo in zakaj je izgubil in si poglejmo, kdo je zmagal. Zmagala je nova politika. Hja, pač ni. Ta nova politika je nova ravno toliko, kot je bila tista pred tremi leti. Res je, da imamo nekaj novih obrazov, vendar se ekipa, ki bo najverjetneje sestavljala novo koalicijo, v 90% prekriva s tisto, ki je vodila državo zadnja tri leta. Še več, nova domnevna koalicija ima praktično enaka stališča in enake ideje tistim, kot jih je imela koalicija zadnja tri leta. Enako usmeritev kot tista koalicija, ki je celo trdno ideološko zabetonirane volilce pripeljala do tega, da so na ulicah delali kraval, metali granitne kocke v parlament in nenazadnje zahtevali predčasne volitve. In ti isti volilci so ponovno volili praktično enake ljudi, proti katerim so se goreče borili in pljuvali po njih. In veselijo se ter praznujejo na enak način kot pred tremi leti in ob vsaki priložnosti nas drugače misleče dajejo v nič. Ne vem, morda sem pa samo jaz čuden in se mi to ne zdi logično. (tu še naj dodam: tisti, ki ste pred tremi leti volili isto opcijo kot tokrat, čeprav ste še pred parimi meseci protestirali proti njim, v primeru, da v naslednjih dveh letih samo pisnete proti novi vladi oz. da si zopet drznete organizirati proteste proti njej in barbarsko metati kocke v parlament.. Tokrat bom metal kocke z vami, vendar v nasprotni smeri kot vi.)

Še ena stvar je, ki jo je nujno potrebno spremenit. Predvolilna soočenja. Večjega kretenizma v življenju še nisem videl. Populistični reality show. Kdo bo koga bolj potunkal, koga bo voditelj uspel bolj sprovocirat, da o popolnoma nerelavantnih in idiotskih temah o katerih se razpravlja niti ne govorim. Lepo vas prosim no.. To ni ničemur podobno. Kaj mene briga, koliko gozdov ma Janković, kakšno ženo ima Virant, kateri gel za lase uporablja Pahor in podobno. Sram vas je lahko novinarje. Sram. Svetla izjema je bil le Info.tv.. Ampak, a je to zadnje soočenje gledal še kdo razen mene?

Kljub temu, da je nivo javnih soočenj zelo nizek, pa moram rečt, da me je zelo pozitivno presenetil Pahor. Žal mi je, da ni take odločne in državotvorne drže kazal tudi zadnja tri leta. Skoraj bi me prepričal in če ne bi imel za sabo treh let poraznega dela in popolnoma nekompetentne ekipe, bi morda celo dobil moj glas. Na drugi strani pa je na napačen način k soočenjem pristopil Janša. Razumem njegovo ziritiranost nad nepomembnimi temami in konceptom enakim tistemu v oddaji Najšibkejši člen, pa vendar je s svojim odnosom izgubil precej. Poznam prenekaterega volilca, ki je bil pripravljen pozabit na ideološko razdelitev, ter podelit glas na podlagi programskih usmeritev, vendar se zaradi zadnjih soočenj za to ni odločil.

Kljub vsemu pa upanje umira zadnje. Janković ima kljub svojemu maslu na glavi in lepljivim prstom nekoliko drugačen pristop k vodenju države, je sposobnejši od Boruta in predvsem zadosti diktatorski (podobno kot Janša), da ne pusti vsakemu, da mu vsiljuje svoje ideje. Bojim se le, da mu drhali kljub temu ne bo uspelo obvladati in prepričati v to, da bi plesali, kot bo on igral. Nenazadnje je navajen, da ima absolutno večino in podporo. Tokrat pa pač tega nima. Težave se že kažejo pri preleminarnih pogovorih o koaliciji. Verjetno bi se dva nadvse trmasta mulca lažje zmenila čigava je lopatka, kot pa bo on uspel sestaviti koalicijo po svoji meri.

Zgodil se je torej najslabši možen scenarij; zmagovalci volitev so ljudje z istimi idejami kot tisti pred tremi leti, dosegli so pirovo zmago (niso niti blizu potrebne večine za vodenje države v teh časih), rešitve ki jih ponuja domnevna nova koalicija so podobne dosedanjim in slabše od tistih, ki jih je ponujala alternativna opcija. Pozitivno je le to da so iz parlamenta izpadli smrdljivci iz LDS in ZARES, ter da ni več lajavca, ki je lajal 20 let in nikoli nič naredil (SNS). Upam le, da bo Merklova pojačala tempo in da bodo rešitve perečih problemov diktirane iz EU (oz. praktično Nemčije, kjer delajo dobro) ter na ta način ne bo povzročena dodatna škoda zaradi napačnih idej, ki bi jih želeli vpeljevati sami, ter da se za božjo voljo ne bomo pogovarjali in hodili na referendume o izbrisanih, družinskem zakoniku in podobnem za ta čas nepomembnem sranju!

Upam na najboljše, pričakujem najslabše..

Rekel sem si, da pred tokratnimi volitvami ne bom napisal politično motiviranega bloga. Pa vendar se ne morem upreti. Bo pa ta nekoliko drugačen od prejšnjih vpisov na to temo. Brez podatkov, brez statistik, brez oprijemljivih argumentov. V maniri levo usmerjenih strank in kolegov. Tako ali tako se nima smisla vrtet okoli številk, za katere se ve kakšne so, kajti tisti, ki so jih razumeli, itak razmišljajo s svojo glavo in se odločajo na podlagi rezultatov in ne mlatenja prazne slame ter so uvideli komu je sploh smiselno podelit svoj glas, tisti ki pa jih niso razumeli pa ali jih ne želijo razumeti (kar v bistvu nima nobenega smisla) ali pa jih niso sposobni razumet (Bog jim pomagaj, sami si tako ali tako ne morejo).

Tokrat torej ne bom skušal prikazati kdo dela dobro, kdo je sposoben česa ipd., pač pa se bom osredotočil na to, kaj je v bistvu edina možna rešitev za slovenski prostor. Časi so kakršni so (neblesteči). Zavoljo slabega vodenja v zadnjih treh letih, so nas po glavi udarili mnogo bolj, kot bi bilo potrebno. Ampak pustimo to, zdaj je kar je. Treba bo čimprej zakrpat prepade, ki so bili ustvarjeni. Za kaj takega potrebujemo sledeče:

- predsednika vlade, ki je sposoben vladati odločno. To pomeni, da mu ne more vsak kozel z lepo frizuro ali vsaka ovca z malo manj lepo, vendar vplivno oprodo diktirati kaj in kako naj počne. Ne. Rabimo nekoga, ki ima avtoriteto, ki je sposoben določiti meje in urediti razmere tako, da se ve kdo je glavni, da je hierarhija jasno izdelana. Med kandidati, ki se ponujajo sam vidim zgolj dva, ki sta sposobna takšnega “vladanja”.

- vlado z absolutno večino. Pri tem mislim razmerje najmanj 65:35 v korist koalicije. Zakaj? Ne glede na to kdo zmaga, ne bo mogel storiti nič pametnega, če bo imel nasproti močno opozicijo (kako delujejo opozicije pri nas vemo.. Pretirano konstruktivno pač ne.. Ene sicer manj, ene bolj.. Ampak če imamo slučajno konstruktivno opozicijo, pa je koalicija ne šljivi pet postov). Dober primer je prejšnja vlada, kjer so imeli praktično 50/50. Tako tudi dobri predlogi iz ene ali druge strani že v štartu niso imeli možnosti uspeha. Hkarti je dober primer tudi ena izmed slovenskih občin, vendar se je tam absolutna večina izkoristila bolj za lastno okoriščanje, kot pa za dobrobit meščanov (pustimo igračke, katere bodo taisti meščani oz. vsi državljani odplačevali še naslednjih 50 let).

- stranko (ki bo vodila koalicijo) z jasnimi cilji in dobrim programom s pametnimi rešitvami. Kolikor spremljam te predvolilne boje, sem samo pri eni stranki že od vsega začetka zasledil jasno izdelan program, katerega se tudi skuša prezentirat in ki ima jasno začrtane cilje in poti do njih. Vsi ostali se bolj ukvarjajo s tem kdo ima kaj, kateri ima lepšo ženo, kdo je kupil katero hišo in s podobnimi nebulozami. Šele na zadnjem soočenju je še eden izmed kandidatov skušal predstavit program svoje stranke oz. liste, pa vendar ni deloval preveč prepričljivo, dasiravno je s tem, ko je pokazal, da se vsaj trudijo s programom pri meni dobil en majhen plusek.

- ljudi v vladi, ki bodo sposobni oklestit stroške državnega aparata, začenši sami s sabo. Situacija ni rožnata in treba bo pošteno omejit dostop do jasli. Močno dvomim, da imajo to vsi v mislih. Še posebej ko gledam nekatere med njimi, kako se smejijo kot pečeni mački in si že manejo roke nad zaposlovanjem potomcev in sorodnikov v javni upravi ter preprodajo nepremičnin.

Suma sumarum; tudi brez upoštevanja relavantnih podatkov, ki kažejo na sposobnost kandidatov, ki jih imamo na voljo, je izbira več kot jasna. Vidi jo tudi večina Evropskih voditeljev, vodij delegacij v Evropskem parlamentu in ostalih zvenečih imen in res ne vem, kako lahko po vsem kar se je dogajalo, po vseh soočenjih in predstavitvah programov pri nas še vedno tako visok odstotek ljudi brca v temo.

Jaz mislim, da Slovenija zmore več! Potrebno jo je spet postaviti na noge! Potrebujemo prave in pravične rešitve. Za realizacijo le-teh se moramo udeležiti teh državnozborskih volitev v čimvečjem številu in izvoliti močno novo vlado z zgoraj navedenimi lastnostmi.

Jaz sem za pametne rešitve! Upam, da ste tokrat z mano ;)

Predpraznična sobota. Proti večeru se prešerno razpoložen odpravljam iz Ljubljane proti rojstnemu kraju (no ne ravno rojstnemu, ampak saj veš kaj mislim). Med samim čakanjem na prevoz zazvoni telefon. Obvešen sem bil o tem, da doma ne dela internet. Sem si mislil, tačas da razložim kaj vse naj preverijo, bom že sam doma in spričo tega sem rekel, naj počakajo eno urco, pa bomo uredili.

Prepričan sem bil, da gre za kakšno banalno zadevico, kot je recimo kakšen iztaknjen kabel. Žal sem se motil. Ob pregledu vseh možnih napak sem ugotovil, da je zadeva preprosta, in sicer modem enostavno ni dobil odgovora od centrale. V redu, ni panike. Pokličem na tehnično pomoč, narediva prijavo in zatem čakam. Dal sem tudi številko mobilnega telefona, da ko tehniki ugotovijo za kaj se gre, da me pokličejo. In čakam in čakam in krave mukajo (dobesedno). Seveda mi je bilo jasno, da je mala verjetnost, da bo med prazniki v državni firmi kdorkoli delal. Pa vendar sem, kot večni optimist, upal da pa v nedeljo dopoldne morda le uredijo zadevico. Pač ne. Sem poklical ponovno in dobil miren odgovor, da pred sredo naj ne pričakujem. Da, pravilno ste uganili. Zopet je čas za reklamacijo. Mi je blo že prav dolgčas, ko zadnje pol leta ni šlo nič narobe.

In tako človek ostane brez povezave v svet, z opravil s časovnim rokom, ki pač morajo biti opravljena, ter nenazadnje brez prevoza na drugi konec Slovenije po praznikih. Hvala Bogu je v zadnjem desetletju mobilna telefonija toliko napredovala, da sem kot že ničkolikokrat do sedaj povezal telefon (ki sicer ni med najnovejšimi) in se preko njega povezal v splet za teh par nujnih opravkov. Če tega ne bi bilo, bi imel pač mrzle noge, katerih ne bi pogrel noben termofor, cviček, niti šnops (ne, modemska povezava preko telefonske linije ne šteje!). Volk sit, koza napol mrtva.

Pa da se kot zanimivost še dotaknem današnjega iskanja prevoza. Na voljo jih je bilo kar nekaj, ob različnih urah. Najprej sem poklical na telefonsko številko, katere ura odhoda mi je nekako najbolj ustrezala. Sicer je bila tarifa sporna (beri previsoka), pa vendar. Sledilo je klasično vprašanje:”Do kod v Ljubljani pa greš?” Povem da Rožna, pove da pač ne, da bolj Bežigrad/železniška in če mi je v redu. Sem rekel, da mi je, ob pogoju, da tarifo znižava za ceno LPPja. Se je le zasmejal, sem rekel ti si gotov in da ga pokličem nazaj (vljudnostno). Naslednji, s tarifo nižjo en evro in zgolj urco hitreje me je brez zasmehovanja in brez da bi moral karkoli rečt (razen tega kam pač grem) dostavil v Rožno dolino. Volk lačen, koza cela.

Končno se je zgodilo. Upanje umira zadnje pravijo. Po enem letu na predolgi čakalni listi, sem ta vikend prejel klic iz uprave Študentskih domov v Ljubljani. Spetembra 2010 sem se namreč dodal na čakalno listo za enoposteljne sobe. Saj veste, postajamo stari, pa nismo več tako prilagodljivi, kot nekoč..

No, zelo nejevoljna gospa na drugi strani telefonske linije (ne, res nisem jaz kriv, da morate vi delat v soboto) me je obvestila, da se je soba zame sprostila in da se lahko pridem preselit v torek. Sicer nisem točno razumel, kako postopek teče, kam in kod, vendar je gospa slušalko poklopila, še preden sem sam uspel kaj dodat.

Včeraj torej je bil dan D. Ker sem v enem letu v neverjetno majhni sobici uspel nakopičit neverjetno veliko stvari, sem skušal srečo pri hišniku s predlogom dogovora, da mi dovoli, da imam za pol urce dostop do obeh sob, stare in nove, da stvari prenesem direktno (soba je v istem bloku, kot sem živel do sedaj). Možakar je res največji car na svetu. Z njim  glede tega ni bilo problemov. Zataknilo pa se je zopet pri ne najbolj prijaznih tetah na svetu, se pravi na upravi. Sprva sploh ni želela razumet, s kakim namenom bi jaz želel vedet v katero sobo naj bi se preselil in da mi tega pač ne pove, dokler ne bom izseljen iz stare sobe, nato pa je, po dolgem, diplomatskem, vseh elementov polnem prepričevanju, le izkašljala številke sob, ki so na voljo. Vendar ko sem povprašal če je številka, ki me je najbolj interesirala res še prosta, je bil odgovor, da zdaj še je, ampak ni pa nujno, da bo čez pol ure še vedno. Situacijo sem nato uspel rešit s pomočjo hišnika, in sicer tako, da sem se najprej “izselil” in uradno vselil v novo sobo, nato pa dejansko prenesel stvari. Svaka mu čast, res.

In soba.. Mamma mia. To pa ni šala prijatelji. Zadeva že skoraj meji na luksuz. Gre za res ogromno, lahko bi se reklo garsonjero, s svojim kuhinjskim kotičkom in kopalnico. Soba je večja od tiste, v kateri sva pred tem bivala dva študenta, tako da je preskok enormen.  Zdaj moram nabavit zgolj še par pohištvenih dodatkov, pa bo popolna. Vsake toliko, pa lahko tudi jaz naletim na kaj dobrega, kajne?

Lagal bi, če bi rekel da nisem zadovoljen.

Zdaj si le še dam izdelat letno karto za KMŠ, pa smo na konju ;) 

Z današnjim dnem je nemalo prahu dvignila sveža novica na portalu 24ur.com o tem, da naj po novem absolventje ne bodo mogli več bivati v študentskih domovih. Novica je sicer verodostojna, vendar potrebuje par pripomb, za katere novinarka očitno ni imela zadosti časa.

Novica najverjetneje izhaja iz povzetka (ki se nahaja na zadnji strani vloge za podaljšanje subvencioniranega bivanja) dopolnjenega pravilnika  o subvencioniranju bivanja študentov. Zatorej si je potrebno vzeti par minutk in preletet pravilnik ter njegove dopolnitve. Šele nato se lahko začne ustvarjat novinarski prispevek, čeprav tudi po tem ostaja kakšno vprašanje brez pravega odgovora.

Moje ugotovitve so torej sledeče:

1. Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o subvencioniranju bivanja študentov, kateri se je začel uporabljati v šolskem letu 2008/2009, je bil spisan in sprejet zaradi sprememb v slovenskem visokošolskem prostoru. Na ta sklep me je napeljal spremenjen 23. člen, ki se po novem glasi: “Subvencija za bivanje v študentskem domu se dodeljuje za čas trajanja enega študijskega programa na prvi stopnji, enega na drugi stopnji in enega na tretji stopnji../” Gre torej za bolonjsko prenovo, s katero je na večini fakultet prišlo do podvajanja absolventskega staža. To pomeni, da bo nekdo, ki bi se izobraževal za univerzitetno izobrazbo po starem programu, po novem lahko koristil subvencijo za dve leti absolventskega staža, kar bi bilo tudi po mojem mnenju nesmiselno (to pišem tako samozavestno zato, ker imam cimra, ki bo brez absolventskega staža zaključil prvo bolonjsko stopnjo in že v naslednjem letu vpisal drugo stopnjo in s tem ohranil pravico do subevncioniranega bivanja). Sprememba se mi zdi smiselna in smoumevna tudi zato, ker se je večina univerzitetnih študijskih programov podaljšala že brez dodatnega absolventskega staža (včasih so v poprečju trajali 4 leta + absolvent, danes pa trajajo 5 let + 2x absolvent), postelj pa že brez podaljševanja zmanjkuje.
2. Kar se tiče teh, ki študirajo po starih študijskih programih in so pogodbo s študentskimi domovi sklenili pred spremembo pravilnika, lahko spijo mirno. Za to poskrbi 9. člen prej omenjenega pravilnika, ki se glasi: “Ne glede na spremenjeni prvi odstavek 23. člena Pravilnika o subvencioniranju bivanja študentov se za študente, ki so začeli uveljavljati pravico do subvencioniranega bivanja pred študijskim letom 2008/2009, uporablja prvi odstavek 23. člena Pravilnika o subvencioniranju bivanja študentov.” Torej podobno kot v primeru spremenjenega pravilnika o štipendiranju tudi tokrat ustava poskrbi, da se ne posega v že pridobljene pravice. 23. člen se je pred spremembo glasil: “Subvencija se za bivanje v študentskem domu dodeljuje toliko časa, kot traja en dodiplomski študijski program in do dvanajst mesecev po koncu zadnjega semestra../”

Zatorej bomo skoraj vsi, ki študiramo po starih univerzitetnih programih z regularnim in potrebnim absolventskim stažem, dobili posteljo tudi za čas opravljanja zaostalih obveznosti ter pisanje diplomskega oz. magistrskega dela. Je pa res, da ob vsem tem ostaja odprto eno vprašanje: “Kje to vse skupaj pušča tiste, ki študirajo po starih univerzitetnih programih, pogodbo z zavodom pa so podpisali po tem, ko je v veljavo prišel spremenjen pravilnik?”

Tega ne rešuje nobeno določilo, še več odločitev na podlagi novega pravilnika ni mogoča, saj so pogoji za dodelitev subvencije določeni na osnovi stopenj novih programov, ki pa se na stare ne dajo preslikati. Edino logično se mi zdi, da se tudi za te uporabi 23. člen iz starega pravilnika, vendar pa to ni nujno. Na to vprašanje torej iz dokumentacije ni mogoče enolično odgovoriti, tako da bo za pravilno interpretacijo potreben klic na upravo študentskih domov ali v najslabšem primeru pritožba na negativen odgovor na vlogo za podaljšanje bivanja.