David Hajšekv vlogi ERASMUS študenta

Fantje iz ESNa (Erasmus Student Network) so nam pripravili enodnevni izlet v vinorodni okoliš s pokušino vin. Kot klen slovenski Štajerc takšno ponudbo težko zavrnem, zato sem se z veseljem prijavil. A ko bi bil vedel kaj me čaka..

V soboto sem torej prebudil v prezgodnje in prevroče jutro. S Pawlom sva ga šibnila do železniške, kjer so že bili zbrani ostali. Poskakali smo na vlak in se pustil zapeljati v cca. eno uro oddaljen Rüdesheim. Tam se je odvijalo nekakšno srečanje ljubiteljev in lastnikov Harleyev, kar je bilo v bistvo prav kul. Toliko zanimivih motociklov na enem kupu še nisem videl.

Nato pa se je začelo. Najprej sprehod skozi mestece, ki se je končal sredi hriba, med mnogimi trtami. S tem samo po sebi ni nič narobe, a če povem da smo bili “blagoslovljeni” z nebom brez oblačka in premočnim soncem, lahko dobite približno sliko mojih skrbi. Seveda klasično nisem imel s sabo kreme za sončenje, zaradi česar sem bil po 20 min že kar solidno ziritiran. Nakar pa sem se spomnil, da preventivno s sabo v torbi vedno nosim dežnik. Karseda hitro sem ga izvlekel, odprl in.. tada.. senca! S tem sem rešil svojo glavno težavo in pohodek se je lahko v sproščenm vzdušju nadaljeval.

Po kaki uri in pol sem posumil, da nekaj ne štima. Zatorej sem pocukal za rokav enega izmed odgovornih in povprašal, kako to da še nismo na cilju in kje je vino! Kolega mi je obrazložil da tudi sami niso vedeli v kaj se spuščajo in da sta jim koelga, ki sta zadevo organizirala sporočila, da imamo za prehodit cca. 15 km in da ko pridemo na cilj, nas tam čaka malica in vino. Pa smo pač hodili, pa hodili, pa hodili.. In po dooolgih urah končno prispeli.

V fini senci smo se končno okrepčali in začeli s pokušino vin. Suho, polsuho, rdeče, belo.. Ma; samo da teče Po kar nekaj izpraznjenih  steklenicah smo naš “sprehodek” nadaljevali še do ene cerkvice na nekem hribu (popolnoma nepotrebno) in nato je sledil spust v dolino do žezniške postaje.

Utrujeni, pa vendar kjub vsem “presenečenjem” zadovoljni smo se v večernih urah (no ja.. bolj nočnih) vrnili v Bonn, kjer sem se lahko začel počasi pakirat, saj jutri potujem proti Ferrarilandu.. Iha!

Zaj pa je to tak ne. Skoraj pol leta že nisem nič napisal in je že skrajni čas, da tole zadevo malce osvežimo. Ta post bo nekoliko daljši, saj bom skušal povzet večino zadev, ki so se dogajale v zadnjih mesecih (kolikor pač jih še imam v spominu).

Januar je pomenil začetek prvih izpitov (ta pravih, tistih vmesnih pri rožah ne štejem). A se je zapletlo. Nekje na sredini januarja, se je dlesen desno spodaj odločla neugodno vnet. Ni mi ostalo drugega, kot da sem s pomočjo Google maps poiskal najbližjega zobozdravnika in odpeketal do njega. Kolegica nad stanjem ni bla pretirano navdušena (spotoma je še s sarkazmom v glasu vprašala kdo za vraga mi je do zdaj šaril po ustni votlini, kar je letelo na to, da bi lahko bilo delo s strokovnega vidika bolje opravljeno). Po slikanju je določila, da je potrebno odstraniti kar vse modrostne zobe. Nad idejo sicer nisem bil pretirano navdušen, ampak proti vetru scat nima smisla. Ker se je bližal februar in z njim karneval, sem operacijo prestavil na konec februarja. Tako sem čez tri oz. štiri tedne šel na kliniko, kjer so mi nadloge odstranli. Mojo modrost je potrdilo dejstvo, da so v moji ustni votlini namesto štirih našli kar pet modrostnih zob.

Da se dotaknem karnevala. Zadeva poteka v pustnem času in je ena izmed bolj odmevnih prireditev v Kölnu. V tem času se sem zgrnejo ljudje iz celotne regije, pa tudi od malo bolj daleč. Karneval bi lahko primerjali s tistim na Ptuju, saj poteka po približno istem protokolu. Težko bi rekel kateri je boljši, saj ptujskega karnevala še nisem doživel v celoti (kot tega, ko sem bil prisoten praktično vsak dan). Če imate možnost, se karnevala vsekakor splača udeležit; eden izmed razlogov je tudi ta, da ko se Nemci sprostijo, nastane pravi pravcati “odfuk”. Tudi če človek ne ve, da se odvija karneval, ga na to opozorijo v vsakdanjem življenju (šola, služba, nakupi..) namaskirani ljudje (otroci, mame, poslovneži; praktično vsi).

Marec je prinesel “počitnice”. Nemci imajo nekoliko drugačno časovno razporeditev (za katero se še nisem čisto odločil če mi je všeč ali ne) kot mi v Sloveniji. Tako prvi semester traja od oktobra do sredine februarja; drugi pa od sredine aprila do sredine julija. Tako sem jo torej po okrevanju po operaciji popihal domov. Večino časa sem preživel v Ljubljani in v naši prelepi vasici; na Keblju. Konec marca je bil na sporedu tudi moj smučarski “oddih” v Franciji. Gre za dogodek, ki ga organizirajo francoski študentje farmacije in kateremu se Slovenci že tradicionalno pridružimo. V podrobnosti se ne bi spuščal, naj bo dovolj če zapišem, da se tako ekstrasupermega v življenju verjetno še nisem imel.

Po veliki noči, mnogih šunkah, jajcih, poticah in ostalih dobrotah je bil čas, da se vrnem v svojo rezidenco na “severu” Evrope. Treba je priznat, da me po popolnoma brezskrbnih in odličnih počitnicah to nekako ni mikalo. To pa predvsem zaradi tega, ker so me zvesto čakali izpiti, ki jih iz takšnih in drugačnih razlogov nisem šel opravljat januarja in februarja. In ni jih bilo malo. Z veliko vnemo sem se rešil praktično vseh, tako da je sledilo mirno nadaljevanje semestra.

Maja smo pojačali “party tempo”, ki je v aprilu nekoliko (ampak ne preveč) trpel zaradi obveznosti. V sredini tega meseca sem se za en vikend ponovno oglasil na rodni grudi, in sicer zaradi bratove birme. Po dolgem času sem imel priložnost videt večino svojega sordstva in z zadovoljstvom rečem, da je dogodek uspel. Sit in zadovoljen sem poletel nazaj proti “Vaterland-u”, kjer so me pričakale nove enotedenske počitnice, katere sem v veliki meri prelenaril.

Naj omenim še zgolj to, da imajo tukaj eno morje praznikov in vsi so na četrtek. Zanimivo je to, da smo zaradi takega koledarskega razporeda v dveh mesecih ena izmed predavanj imeli zgolj štirikrat. Ma se ne pritožujem spljoh! To bi bilo zelo na kratko to. Če se še spomnim česa, kar sem pozabil si lahko obetate kakšen dodaten post. Do naslednjič vas lepo pozdravljam; vaš eden in edini

David

Evo nas.. Nazaj v Bonnu.. Po deseturni vožnji po bolj ali manj zasneženih cestah sva srečno prispela na cilj.

Tokrat sem prišel malo bolje pripravljen. Oborožen s slovenskimi proizvodi, ki tu niso na voljo (Cedevita, zeleno Laško, Poli klobasa, paštete ipd.). Prinesel sem si tudi pravo malo zalogo energijskih napitkov, kajti januar in februar bosta vražja meseca. Ponovno bo potrebno sanirat posledice celosemesterske lenobe in že zdaj čutim kako neprijetno bo izpitno obdobje

Pa se ne obremenjujem preveč.. Se zanašam na svoje izkušnje

Prihajajo dnevi veselja, praznovanja.. Božič, novo leto.. Prazniki, ki jim načeloma ne posvečam neke pozornosti, kvečjemu mi kdaj gredo na živce..

Ampak letos, letos je to nekako drugače. Prav veselim se božičnega vzdušja, polne mize raznoraznih dobrot, božične pesmi.. in uživam v tem predbožičnem času.

Naj bodo ti dnevi lepi in prijetni tudi za vas. Želim vam vesel Božič in srečno novo leto!

Ja.. Boni.. B ni mislil bit T, pred besedo ne manjka še en bon, tudi z N-jem je vse v najlepšem redu.

Govorim o subvencionirani študentski prehrani. Eden največjih zapletov, ki sem ga doživel po vrnitvi. In kje je problem? Seveda sem pred cca. letom in pol izgubil študentsko izkaznico. Torej sem brez. Ampak ni panike, ker bone komot kupiš z osebno al katerim drugim dokumentom. Ja kje je pol problem?

Seveda letos bonov še nisem kupoval. To pomeni, da še nisem v novi evidenci in da me je potrebno vanjo vnest. Ja.. Zatakne pa se pri tem, da sem v bonarno prišel brez potrdila o vpisu. Kdo pa študira na to, medtem ko je na dopusu? Gospodična za steklom (še dobro) se ni dala prepričat, da je vse v najlepšem redu in da mi lahko zaupa. Dobro, sem rekel, bom pa nekako to skušal uredit. No in sem stopil do najbližje kopirnice z računalnikom in iz e-študenta sprintal vse možne dokaze o veljavnem statusu za leto 2009/2010.

Pridem cel vesel nazaj.. In kaj.. Ja to pa ne bo vredu.. Ni štampiljke gor.. Na tej točki sem bil že precej razburjen in če bi imel kakršnokoli obliko štampiljke pri roki, bi ji jo verjetno porinil na tako mesto, da ji ne bi prijalo.. Sploh.. Ja kaj sem hotel revež.. Ob dveh popoldne sem se odpravil na faks, z namenom da v referatu izven uradnih ur dobim potrdila. Malo optimistično? Hja.. Je ja.. Ampak tokrat se je gospodična v referatu izkazala in mi je brez nepotrebnih zapletov izdala ta nesrečna potrdila (carka, klanjam se )

In nato nazaj v bonarno. Pujsa me je oropala še mojega zaključnega veselja, da bi ji povedal par krepkih, saj so se delavke medtem zamenjale. No in kaj je nardila punca s potrdilom? Kaj.. Nič, bemomilomater.. Pogledala ga je in mi ga dala nazaj.. Fak of!

In zdaj jaz vas vprašam.. Je tako provociranje ubogih poštenih ljudi res potrebno?!

Tako je. Po skoraj treh mesecih se vračam na domačo, rodno grudo. V Sloveniji bom preživel cca. naslednje tri tedne. Ljubljana, Kebelj, Maribor, prazniki, prijatelji, prijateljice, zabave, slovenska beseda..  Mmm.. Super bo

Glede na to, da smo s plačilom semestrskega prispevka pridobili tudi pravizo za uporabo javnega prevoza po celotni regiji (Nordrhein-Westfalen), ki ni majhna sploh, smo se odločili, da jo malček izkoristimo.. In smo se zapeljali do Dusseldorfa.

Mimogrede.. Zanimivo ime.. Dusseldorf.. Dajmo to malo razčlenit.. Če prerežemo besedo za ljem dobimo:

- Dorf: to bi v našem jeziku pomenilo vas, vasica; v nekaterih primerih podeželje. Ja fino fajn.. Saj je čisto razumljivo; verjetno  je bila najprej ena hiša, potem sta bile dve, tri in tako naprej.. Do časa ko so se ljudje naučili govorit je bila verjetno že cela vas in takrat podeljeno ime se je obdržalo do danes..

- in pa drugi del, ki me rahlo bega; Dussel: kar bi bilo zaspane oziroma trap. Zdaj imam tri možne razlage. Ali so ljudje iz okolice bili ljubosumni na vaščane in so jih zato pač skušali verbalno devalvirat; ali so bili ljudje na vasi pač bolj lenobe in se jim ni dalo delat, niso imeli njiv in so posledično večino dni prespali (to bi bilo za mene ); ali pa so se tja selili zgolj trapasti ljudje (podobno kot z Ljubljano.. Le da so tam med samim naseljevanjem Slovenije tatrapasti ostali in ne priseljevali).

Kakorkoli že, tazadnje se mi zdi najbolj verjetno. Zakaj? Človek nič hudega sluteč hodi po ulici, počasi se že rojevajo zametki lakote, nakar te zmoti ena gospa in ti ponudi testiranje izdelkov za marketinške raziskave. Fino fajn, si misliš, se bom zastonj najedel. Ampak seveda obstaja haklc.. Kot vedno.. Po poti v raziskovalno (no to ni prava beseda za to mešanje zraka, bolj bi blo poigravanje.. torej igralna soba.. ampak naj jim bo) sobo nam je bilo razloženo, da ne gre za mesne klobase, ampak novo linijo vegeterjanskih klobas in da bomo mi ocenili izgled, okus itd. Na tej točki sem že vedel da so me napizdli. Mislim.. Vegetarijanske klobase.. To je še bolj neumen izum, kot vegetarijanski golaž.. Kakorkoli.. Optimistično sem zagrizel v gmoto dveh smrdečih, klobasam podobnih zmazkov na krožniku pred mano.. Ampak kljub optimizmu.. To ni blo to ne.. Dam jim 4/10, kar pomeni da preživet bi se z njimi dalo.. Ampak prostovoljno jih nebi kupil nikoli.. Pa še takrat ne

Takle mamo ne.. Na koncu sem dobil vsaj zastonj čokolado (čeprav bi se 10 € bolje obneslo, ampak pustimo podrobnosti), tako da test le ni bila popolna izguba časa.. Ampak naslednjič ko grem v kakšno izmed mest, se bom takim in drugačnim eksperimentom raje izognil..

Nek mož je nekoč dejal:”Berlin? Ich fahre nie wieder nach Berlin! Hab mal ne Alte abgestochen in Berlin – da darf ich mich nie wieder sehen lassen!” (voznik tovornjaka leta 2004, Eurotrip)

Jaz česa takega še nisem nardil, tako da sem se z ostalimi lahkega srca odpravil v smeri Berlina. Ker je Berlin relativno daleč od Bonna, smo leteli. Koliko to stane, boste vprašali? Hja.. Ker smo karte rezervirali malodane zadnji trenutek, sa bile nekoliko dražje, kot bi trebalo. To pomeni; v eno smer 0,01€ in nazaj 10€.. Da, nisem se zatipkal Ni mi čisto jasno, na kak način se prevoznikom splača karte prodajat po tako nizkih cenah.. Oni že vejo.. Jaz pa nimam nič proti

Ker človek ne more spat na ulici (no.. lahko.. samo to pol ni ničemur podobno), smo imeli rezerviran hostel.. Podobno kot v Amsterdamu. S to razliko, da je bil ta v centru Berlina (oz. enem izmed njih), cenej (cca. 15€ na noč) in da ni zgledal kot hostel ampak kot faking predsedniški apartma v kakem zajebanem hotelu. Imeli smo svoje lastno stanovanje velikosti hmm.. Rad bi dal primerjavo z olimpijskim bazenom, samo nekak ni to to.. No imeli smo ogrooooomno kuhinjo, 3 sobe, dve kopalnici in vsa oprema je bila relativno nova. Res, bili smo prijetno presenečeni.

Še eno prijetno presenečenje je pripravilo mesto samo. In sicer za ceno ene vožnje, smo lahko javni prevoz uporabljali cel dan. No pa smo šli; Brandenburška vrata (na katera še vedno hočem splezat in bom verjetno naslednjič vzel lojtro s sabo), muzej Chekpoint Charlie (muzej namenjen težavam, ki jih je prinašal obstoj Berlinskega zidu.. Relativno dolgočasno.. Po moji oceni ni vreden denarja, ki ga zahtevajo), muzej iztrebljenim židom (ta je dejansko zanimiv, vstop pa je brezplačen.. Ste vedeli da so med 2. svetovno vojno pobili za tri Slovenije židov in ciganov? Precej visoka številka teh 6.000.000.. In ste vedeli da smo tudi na področju Jugoslavije imeli par koncentracijskih taborišč?), ostanki berlinskega zidu, en mega kip sredi križišča (na katerega se je dalo splezat ), božični sejmi, in tako dalje in tako naprej..

Ker smo še mladi in veseli, smo preverili tudi nočno življenje. Šli smo v en klub, ki so ga priporočali ljudje s prebivališčem v Berlinu. Ni bil poceni.. Ampak takega kluba še nisem videl.. Res zanimiva zadeva.. Šlo je za predelano, pred davnimi časi uporabljano tovarno.. Ali nekaj podobnega.. Ogromno prostorov (in posledično plesišč), nadstropij, hodnikov, rovov.. V bistvu strašljivo, ampak na dober način.. Glasba sicer ni bila ravno moja najljubša, ampak smo s preverjenimi načini dvignili toleranco, tako da je blo super

Zadnji dan smo crashali na en private-party. Ena kolegica od Pierra (oz. njen fant) je ravno pripravljala družabni večer.. Pa smo se pridružili Tu sem imel priložnost analizirat razlike med Erasmus študentom v Bonnu in Berlinu.. In ja.. V bistvu se da razločit med njima.. Tu v Bonnu smo nekako bolj sproščeni, easy going, domači.. Berlinerji so pa bolj naspidirani, več jih je (kar posledično pomeni, da se načeloma ne morejo poznat vsi med sabo).. No v bistvu je podobno kot da primerjaš navadnega človeka (Homo Sapiens Vulgaris) iz majhnega s tistim iz velikega mesta..

Direktno iz te “čajanke” smo odpeketali na letališče, kjer smo nameravali preživeti noč. Let je bil ob sedmih zjutraj, pot do letališča traja cca. eno uro, tako da se ni splačalo najemat sobe.. Noč smo preživeli, čeprav nekateri komaj Jah.. Niso vsi za te low cost potovanje varjante in bi pač preferirali toplo, mehko posteljo.. Mene ni nič motilo in ko bom naslednjič v taki situaciji se bom odločil enako..

Torej.. Berlin.. Prijetno mestece.. Malo veliko za moj okus.. Živel tam ne bi.. Se pa zna zgodit da ga še kdaj obiščem, je zanimiv za pogledat in vsake toliko tudi prija krajša sprememba ritma..

Zgodil se je dolgo pričakovani koncert skupine Escape the fate. Od nakupa karte, do dejanskega dogodka so kolegi spremenili lokacijo dogodka, vendar sem to na srečo opazil pravočasno. Koncert se je odvijal v Essigfabriki.. Ja, dejansko gre za tovarno kisa Izgleda kot da hale oddajajo v te namene.. Ali pa so hale poimenovane tako zgolj zato, ker se nahajajo v neposredni bližini tovarne.. V bistvu je prostor kot tak mega.. Ima vse kar potrebuješ.. WC, šank, oder..

Ker se je policajem v Bonnu zmešalo in so meni nič tebi nič zaprli polovico mesta, je bil prevoz močno ohromljen in kaj hitro bi se lahko bilo zgodilo, da se ne bi mogli prebit do Kölna. Na srečo so avtobusarji našli serijo obvozov, po kateri se je dalo izmuznit vsem zaporam. Ker se enkrat za spremembo ni čakalo na zadnjo minuto, se je kljub zamudam na kraj dogodka prišlo bolj ali manj točno. In tu se začne zabavni del. Že na samem vhodu sem bil rahlo presenečen nad publiko. Nekaterih iz varnostnih razlogov sploh niso spustili na prizorišče. In ne zato ker bi delovali nevarni, alkoholizirani ali kaj podobnega, pač pa zato ker so bili.. Premladi! In s tem ne mislim 15, 16 let. Govorimo o enajst in dvanajstletnih šmrkavcih in šmrkljah. Mislim.. Kaj se je zgodilo? Kje sem jaz živel zadnjih 10 let? Kdaj je bil ta kvantni preskok? Ko sem jaz bil star 12 let sem poslušal Čuke in po risankah hodil spat. Ne pa to..

Znotraj podobna slika. Če se bi kdorkoli počutil osvajalsko razpoloženega, bi imel dve možnosti: izbirati med “brhkimi mladenkami” izpod odra in njihovimi zdolgočasenimi mamami naslonjenimi ob robu. Slednje so pokale izredno zanimive face med samim nastopom

No in nato se je začelo. Najprej s predskupino, ki je bila celo za moj okus en malček pretrda (to hard). Imenovali so se Deaf Havana in izgledalo je, kot da so sprožili val neodobravanja med mamicami Nato pa so se po precej čakanja pojavile tudi zvezde večera. Nastop je bil odličen, za razliko od nekaterih dandanašnjih izvajalcev znajo ti performirat tudi v živo. Očitno nisem bil jaz tisti, ki je bil najbolj navdušen nad nastopom, saj so nekatere deklice svoje navdušenje izkazovale z metanjem svojih spodnjic na oder. Teh srčkanih ja, s Snoopyi in srčki pa take.. Ponovno.. WTF?!

No.. Fantje so koncert z vsemi temi dodatnimi rekviziti uspešno pripeljali do konca. Edina pripomba ki jo imam.. Verjetno je to posledica tega, da so še fantje precej mladi in nimajo ravno ogromne kilometrine za sabo.. Celotno sliko popolnosti je pokvarila dolga pavza med predskupino in njimi in to, da so šele v tej pavzi člani skupine  pripravljali instrumente in izvajali tonsko vajo oz. usklajevanje. Ampak OK. Nič hudega. Dam jim 9/10, tako da če boste imeli priložnost obiskati kakšnega izmed njihovih koncertov, kar

P.s.: V kratkem (čas je relativen) prihaja še video mojih amaterskih posnetkov. Lahko bi sicer že bil, a vse do danes še nisem uspel začet z montažo Saj bo..

Kot sem že povedal, imam nemalo težav s privajanjem na življenje s tehnološko nedovršenim mobilnim telefonom (katerega dodatne funkcije so možnost prejemanja klicev in celo SMSov). Zaklep mojega primarnega telefona na Simobilovo omrežje se odraža tudi v tem, da je zemljevid na tej strani, ki prikazuje mojo “trenutno” lokacijo, nemalokrat neposodobljen in posledično neaktualen. Na srečo so bili pri Nokii vsaj toliko bistri, da se da telefon zagnat brez SIM kartice, tako da se lahko vsaj tu pa tam izživim na kakšnem izmed odprtih wlanov v centru

No in ker je to kar precejšenj pain in the ass, sem se odločil, da nekako poskusim zaobiti to neprijetno zadevo. In tako sem preko Ebay-a naročil TurboSim (kljub rahlemu skepticizmu). Ta bi naj dovolil uporabo SIM kartice kateregakoli ponudnika v kateremkoli aparatu. Po dolgih treh tednih čakanja se je zadeva končno znašla v mojem nabiralniku. Ves navdušen sem odprl pošiljko in še v isti sapi začel izrezovat SIM kartico (ker je na TurboSimu nekakšen čip in je potrebno kartico obrezat, da lahko oboje skupaj vstaviš v telefon). Nato sem vse skupaj vtaknil v napravo. Prižig. Vpišite PIN. Vpišem PIN in telefon se normalno prižge. Glej ga zlomka, zadeva dejansko deluje..

Ampak.. Žal sem s tem rešil le polovico problema. Tudi po 10 minutah telefon še vedno ni “dobil” omrežja. Zatorej sem poskušal z ročno izbiro. Fail. Katerokoli omrežje sem želel izbrat, mi naprava tega ni dovolila. Po moji oceni obstaja poleg SIM locka še neka druga, softwareska blokada. Morda bi problem lahko rešil z “debrandingom”, ampak glede na to, da se je prejšnji poskus (kljub uspešnemu debrandanju) končal na servisu, bom raje potrpel še ta en mesec, kolikor me še veže pogodba in nato dal telefon odklenit Simobilu. Če pa kdo ve, kako enostavno zaobit to težavo, pa se priporočam.

Kako že pravijo?! Več sreče prihodnjič..